Preko vpadnic hrupa tiho, tišje v mesečini spi večerni zvon.

Pod spomini moje duše, v njenih skritih kotih ždi večerni zvon.

Če na oknu gledam v mesto, ko pogrešam mojo vas,

Ga zaslišim, ko prek gneče prav jesensko zadoni, večerni zvon.

Kakor moja prva kava, kakor materin je glas

in očetova pojava, takšen v teh nočeh se zdi večerni zvon.

Če pogledam vztrajno v mesto ( ali ono v mene zre?),

vse bolj nežno in senilno po očeh zapleše mi večerni zvon.

Srčna rana, založena pod spomini, se odpre

in ljubezen sladko prvo mi privleče pred oči večerni zvon.

Zamižim, poslušam mesto, solza solzi pot utre,

ker če solz zbudi ne v tebi, čutiš v sebi, da to ni večerni zvon.

Naj mi večno dušo boža, naj nikoli ne umre,

ko se selil bom v tujino, naj na oknu mi zvoni večerni zvon.

Peter Rangus