
včasih je pesem kot stolp, ki se z ognjem jutranjih
besed dotika vetrovnih oči neba. včasih so poti, ki
nas privedejo do orfejskih ognjišč, polne radostnih
morskih živalic in vriskajočih metuljev, a včasih ni
nič: včasih se srce skrči v potrpežljivo molekulo, v
mlačno iskro, ki liže svojo pozabljeno senco, svoj
izvirni greh vsem na očeh. včasih se tiho spremeni
v raziskovalca svojega črnega, predsmrtnega miru.
Mene je stopil in zamislil ta lirični utrinek, ki bi ga sicer izbrisala iz oklepaja pri naslovu ;)
Lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Dani Bedrač
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!