včasih je pesem kot stolp, ki se z ognjem jutranjih
besed dotika vetrovnih oči neba. včasih so poti, ki
nas privedejo do orfejskih ognjišč, polne radostnih
morskih živalic in vriskajočih metuljev, a včasih ni
nič: včasih se srce skrči v potrpežljivo molekulo, v
mlačno iskro, ki liže svojo pozabljeno senco, svoj
izvirni greh vsem na očeh. včasih se tiho spremeni
v raziskovalca svojega črnega, predsmrtnega miru.
Takrat je najbolj odmeven eho.
Pozdravljen
drži.
živjo, filia!
Mene je stopil in zamislil ta lirični utrinek, ki bi ga sicer izbrisala iz oklepaja pri naslovu ;)
Lp, Ana
:)
kar naj bo tam.
lp,
dani
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!