Mati moja se še spomniš najine mladosti,

Ko sva po lokalki bore šla pogledati na Kras,

Ki jim trda kraška roka, kraška burja niti mraz,

Niso mogli odvzeti njih višave, njih radosti?

Mavrica v njih vrhovih radost trosila je vsem,

In pred dežjem so zaklon dajali kakor hiše krov.

Jaz pa nisem jokal v dežju nisem hotel it domov,

Saj pod borom mene var'val topel tvoj bil je objem.

Danes šel sem z avtocesto v tisti daljni kraški kraj.

Urejeni bori stali so v vrsti pred menoj,

Njih vrhovi so mi djali: » Tukaj srečni ne postoj!«

In sem stal in stal pod bori, kot sem stal ne bil tedaj.

Spremenili so se bori ali menjal sem se jaz?

So oči postale črne al' je črn najin kras?

Peter Rangus