Zjutraj, preden sem šel
– bil je še mrak –
ko sem se poslavljal,
sem ti želel reči,
da te imam rad.
A nekaj me je ustavilo,
tako kot smrt na neki
točki ustavi življenje.
Nekaj me je skrivilo
in kot sirota sem obstal,
boječ se zavrnitve.
Zjutraj na vratih,
ko sem te stisnil
– res daleč greš –
sem ti hotel reči,
da te imam rad.
Po venah in arterijah
so se v klicu eritrocitov
pretakale le tri besede.
A nekaj me je ubilo.
Trombotičen sem obstal in
iz dežja na mojih licih
so pognali stalaktiti.
Kristijan R.,
segel si, čudovita je.
S spoštovanjem,
hope
Trombotično mirovanje je stanje minljivega, omogoča normalizacijo ponovnega gibanja. Dobiš novo priložnost. Prisluhni eritrocitom ...
Pozdrav "filia"
Se strinjam. Čudovita je.
Lp
T.
Strjeno in zamrznjeno, molčeče kriči. Tako, brez tistih treh besed.
Ima glas!
Lp
Pi
Seveda, takole nekako zamrznjeno ali zakrčeno se večkrat znajdemo v življenju. Kaj pa vem, zakaj je tako, ampak je.
Seže do razmišljanja.
Lp. GJ
Poslano:
12. 09. 2016 ob 17:15
Spremenjeno:
13. 09. 2016 ob 01:28
Hvala vsem za vaše misli in komentarje. :)
Gorskijavor, res je tako; zakrčeni, čeprav povsem neutemeljeno – sploh kadar nimamo česa izgubiti.
In, Filia, naslednjič, ko dobim priložnost, bom definitivno prisluhnil eritrocitom, ne trombocitom.
Lep pozdrav, Kristijan
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Kristijan R.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!