Sonce ti greje hrbet. Noge postajajo vedno bolj

težke. Prisluhnem ti. Pesmi pustiš, da tiho drsi čez

ustnice in zaplava nad oranico.

Še pomniš? Tudi midva sva sejala in komaj vzklila

semena so popadala, kot ožgani listi po prvi jesenski

pozebi. Potem sem ure in ure posedala in v sebi

pestovala zameštrane misli. Ugaslih oči, gluha za

smeh s sosedovega dvorišča sem strmela v okno, ki

ga je sivina zagrnila z zaveso zime.

Nisi vedel,

bala sem se noči,

bala tišine,

ki se je vse bolj gostila.

Završali so vetrovi.

Zaprasketal je nemir.

Odšla sem ob trepetavi svetlobi svita.

Na obzorju se brazde stekajo v

nebo, tja bo vsak hip potonilo sonce.

Še nekaj prgišč, še korak,

morda dva in žito bo posejano.

Komu bo rodilo?

Meni, ki sem odšla

ali njej, ki še pride?

Med vejami jablane gnezdijo

sence, tam, na ozari, te

pobožam. Me boš prepoznal

kot Ljubezen

ali kot Smrt?

Lea199