Poglej poet,

ne moreš drugam

kot na ekran.

Znova danes

z neko novo besedo

boš dregnil

v ta edini svet.

Ne boš spoznal

sredice, ki ima bistvo,

ker pisal boš

kot v ujetništvu

brez daha

boš izpovedal

kar je dobrega,

olepšal boš z verzom

in obogatil

z rimo.

Začel boš znova

z enakim začetkom

in hotel boš

svoj sanjski svet.

A zemlja je ista

in tudi ljudje so isti

še vedno pripravljeni

na tisto lepo besedo,

ob kateri jim bo zastal dih

in ob kateri se bodo iskali

nikdar najdeni

in še vedno začudeni

bodo razčlenili pesti

in iz nje iskali

življenje.

Sanjsko,

kjer upajo,

da se hranijo,

kot pijavke

vedno znova

ob isti rani

za isto zdravo kri,

prečiščeno,

drugačno a vendar isto

bodo klicali ave

in šli za njo,

kamor vse hite.

Marija,

za teboj,

hitijo duše

iz tega sveta

lačne in iščoče

brez kančka greha,

zavednega.

Vse k tebi hite,

duša za odlitek sanj.

Ne zdržim več,

grem.

Za nikomer,

samo s tišino

v smeri

uričnega kazalca.

S časom,

ki počasi izginja.

In ne blatim niča.

Tudi to je nekaj.

IŽ-lev