hlastaje po prijaznosti se potegnem v plitvino in

obležim na hrbtu

moje sparjeno in nikakršno telo, ki ga

skrivam pred dorečenimi

ideali lepote,

lovi mastne kaplje običajnega popoldneva

in to, kar mi polzi med prsti,

so ideje, ki so me nosile,

in to, kar sporočam zgražajočim s svojim smehom,

je porog

vsemu,

v kar sem verjela,

ko nisem opazila ostrine in utesnjujočih sten,

ko sem iskala minuto

naklonjenosti in oči tistega velikega

v jasnini

ko sem postala imuna na njegove sunke

in so bolele le črke zunanjih ljudi

pomirim kri, da me zapusti počasi

ne s prisilnim puščanjem in stiskanjem arterij

hitrih zarez in redčenjem z

žaljivkami

zdaj hodim po navpičnih skalah in se spotikam v šibkosti

zaradi dolgotrajnega izginjanja

kai