Neizluščen
okno je kot navidezno zrcalo
in človek ki gleda vate
je kakor ti sam
a v nekem drugem času
morda bolj vesel ali bolj žalosten
z okvirja se lušči bela barva
in odseva v notranjost
okno je vedno odprto
in ti sediš na polici
bingljaš z nogami
si majhen otrok
pod tabo pa globina
valovanje iz nje buri radovednost
smejiš se skrbem staršev
da bi lahko omahnil
praviš jim da je boljši padec
kot ždenje za mrzlo šipo
in štetje kapelj
ki polzijo navzdol
v šipo lahko prileti kamen
in te rani
še bolj pa zaboli sporočilo
na papirju v katerega je bil zavit
nisi bil zunaj
ničesar nisi naredil
obsojen si na okensko polico
na odsev lastne podobe
v steklu sveta
Modri cvet, lepo napisano.
Lp GJ
Hvala, gorskijavor!
LP, mcv
Pesem, ki v enem samem oknu (z bingljajočimi nogami) prehaja v notranji in zunanji svet: odsevanje v oknu / v svetu za njim, boj med prirojeno radovednostjo in brzdanjem okolja (socializacijo), trajajoča ves čas: bela barva se ne lušči le z okvirja, ampak s človekovega veka ...
čestitke,
Ana
Ana, spet si me razveselila.
Jaz sem razmišljala (tudi) o tem, kako zopet pišem o videnju/vrednotenju sebe v očeh drugih (kar je neka kritičarka pri mojih pesmih nedavno pokritizirala). A zavedanje, da nekaj ni dobro, je prvi korak k spremembam, mar ne.
LP, mcv
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: modricvet
- 04. 08. 2016 ob 16:51
- Prebrano 838 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 439.37
- Število ocen: 13