Nekje je hribček, na hribčku ovčica.

Zbrala se množica je ovnov.

Brusijo roge si in z nogámi topotajo.

Le koga ovca s hriba bo družica?

Ovčica iz kože skoči, črn kožuh se zasveti.

Čekani v soncu se blešče.

Jezik gobec dolg oblizne.

Volk ozre lakotno po zbrani se drobnici.

Od drobnice sliši se globok zdihljaj.

Drug za drugim iz kože volkovi poskakljajo.

Ni enega ga ovna, ki v volčji družbi ovn ostane.

Koža bela hrib prekrije.

Pa en volk vse to opazuje.

Izdihne tudi on.

Skupaj z masko se med druščino primaje.

Tudi on ovčico iskajoč.

Aljaž Božičko - arhivski račun