... ničesar ne vem. Premišljujem 
Ali pa sem le nenehno vprašanje:
Bom prispel? Oči sem zalepil za volan
Molčim in ne vprašam 
ali ga je moj kolega V spremenil v lijak 
skozi katerega je nekdo neviden okoli naju 
namesto kažipota cesto, ovinke  
in celotno pokrajino oblekel v strah 
vlil v hitrost vrtinca

V zavest mi pogleduje tisti ki me je opozoril 
in mi zaželel srečno pot in zdaj skupaj z nama 
vse bolj izginja med Infernom in Rajem 
kajti naš ples je nočna mora v kateri 
(ah)človeško znanje govori o usodi
zapisani edino v človeški svobodi

 
Se mi izza šipe smehlja moja podoba 

ali je to privid samega sebe 
ta sfumato kot okoren produkt 
mojega molka 
Na nerazložljiv način ga poskušam ignorirati
toda kdorkoli od naju dveh halucinira 
zaman je o njem ugibati v smrtni bližini 
Smrt?! Mar jo (nepovabljeno) V ne drži za vrat 
za volan? 


Srečno pot, odmevajo oddaljene besede

zlite z eksterijerjem ki leti in ki ga
ne morem imenovati 
Tudi vi ne veste ali bom prispel do svojega doma 
in ali me boste videli
kako gledam Van Goghovo sliko 
nad ogledalom v katerem se  
po divji vožnji nikoli ne prepoznam
le dolgo iščem svoj obris

Marko Skok - Mezopotamsky