Posejani tu in tam,
v tišini neizgovorjenih besed,
iz zaraščenih polj obžalovanj,
vznikajo redki svetli spomini.
Nehote sva premikala meje,
korak za korakom gradila pregrade,
v svetlobo zarisala prve boleče sence.
Kot kvartopircu brez kart
je zamrl lesk v varljivem
odsevu najinih nebes.
Čas je izrisal na platno tuje podobe.
Mračno tihožitje izgnanih iz raja.
Umetnina s priokusom grenčine.
Prečudovita pesem Timy, le ob branju jo je potrebno čutiti...
Pozdrav, romano
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Timy
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!