Hodim po že neštetokrat prehojenih poteh in opazujem.
Opazujem hiše in ljudi, kako stojijo z ramo ob rami,
in vsi, tako hiše kot ljudje, nosijo svoje skrivnosti.
V bleščavi svetlih fasad in za skrbno naličenimi obrazi
se skrivajo zgodbe.
Prepletajo se kot otroške roke, ki se v neizmernem zaupanju
oklepajo matere, kot prsti, ko se dlani ob jutranji zarji
sklenejo k molitvi, kot znamenje križa za dan, ki se za vedno poslavlja.
In kot pest, ki udarja.
In kot besede. Jeziki, ki sprevračajo resnico.
In čas. Čas, ki poskrbi, da resnica prevlada.
Pa tudi ljubezen. Vedno je tudi ljubezen.
Leta minevajo, hiše pa kot da ni nič,
mirno stojijo in vpijajo modrosti in norosti ljudi.
Poslušajo in se čudijo, a same nikoli nič ne rečejo.
Samo stojijo, nekatere trdne, ponosne,
druge slamnate, na pol podrte.
Tako kot ljudje.
Timy, odlično prikazani ljudi i osjećaji.
Lp,
Katica
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Timy
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!