Kar puščam v sebi,
v drugih
nemo vas ležati,
da vas z milostjo izmije čas,
ve, pesmi moje,
ki najbolj poznate
seme besed,
čar tisočerih rojstev glas.
Saj pazim, da vas ne pohodim,
ko mi sledite v vsak korak.
Poznate dobro me:
bolj kot vem kam,
blodim
v odsev podob,
kjer mi kot brat je vsak.
Ko diham vas,
sij upanja ste,
prevečkrat le grenak izdih.
In dokler Tu sem,
ste le krog ponavljanj,
zavetje zvezd in sanj prepih.
In tudi, če vas ne zapišem,
ste moja koža, sekunda in poljub,
gubica, ki vanjo nehote zarišem
spomin sprejemanj in izgub.
Zato nič več vas ne pobiram
na mojih njivah, ki jih zgošča Čas.
In nikdar ne izvem,
ste me izbrale ali vas izbiram,
si le posojamo Življenja istega obraz?
besede ti tako tečejo, da so se dobesedno prelile k meni...čustveno bogata pesem, ki sproža razmisleke.... čestitke, Majda
in lep dan ti želim,
koni
kdo ve - kaj je pesem, je ona mi ali smo mi ona, ona poje nas ali mi njo
tankočutno se sprašuješ in zelo lepo poješ - ali lepo poje skozi tebe :)
Lp, Majda <3
Ps.
zadnja vrstica me spomnja na Heesejevo Siddhatho - brodnik jih je videl, vse tiste obraze, ki jih moramo preživeti
koni...vesela sem, če teče moja pesem nekaj časa s teboj...naj ti šumi...hvala in lep dan ti želim...tudi dež je voda iste Reke ;)
Objem, Majda
Draga Pi...enako: 3> ( narobe je obrnjen, ker ne znam s tipkovnico , ampak, ti ga obrni :)
Hvala za komentar...vsi naši obrazi, ki jih moramo preživeti, da najdemo sami sebe....tudi tisti, ki jih nočemo zagledati tam, v Reki, a ne?...
Hvala, da si me spomnila na Siddharto...mislim, da moram večkrat tja do Reke ...tam je mogoče vseeno, ali pesem poje nas ali mi njo...saj Reka Življenja je Eno ...le teče...
Želim ti pojoč, kot pesem ;) dan...
Leeepooooooo bodki, objem,
Majda
Ti lahko pustim samo objem. Dolgo se nisi oglasila.
Mislim, da sta s Pi tako lepo dopolnile pesem s komentarji, da sem v tišini.
Lep dan želim,
T.
O, kako je topel :)
Tudi jaz ti pošiljam enega :)
Hvala, tudi tebi leeep dan, umit in na novo začet v vsaki kapljici...naj raste, da bo iz malega jutra zrasel velik večer ( poln * :)
Majda
Pesem kot razmišljanje o
tem, v kakšnem odnosu smo (pesniški) ustvarjalci z lastnimi pesmimi. Pri tem
avtorica posrečeno uporabi obliko nagovora in duhovito spregovori lastnim
pesniškim stvaritvam kot nečemu, kar je ločeno od ustvarjalca in živi skoraj samosvoje
življenje (»Saj pazim, da vas ne pohodim, / ko mi sledite v vsak korak«). Po
drugi strani pa se zaveda tudi, da pesmi nastajajo znotraj neke skrajno osebne
bivanjske izkušnje (»ste moja koža«). Nas pesmi izberejo ali jih izberemo? Prihajajo
zgolj iz našega psihičnega ustroja ali pa so nam narekovane tudi od »zunaj«? Pesem
za razmislek.
lp, Franci
Franci,
hvala za tenkočuten razmislek ( na drugi strani kože :)...in za podčrtanko.
Lep popzdrav,
Majda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ob potoku - Majda Kočar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!