včeraj zjutraj je umrl moj rep

mimo mene je poletela ptica

in pomislila sem

kako visoko je moj dan

hotela sem zravnati rep

ga pobožati in počesati

on pa je kar visel

bled in zaprtih oči

z rokami pod brado

zamišljen

res je

umrl je rep

in pokopala sem ga

kot je treba

v najčistejši del svojega telesa

topel in udoben

ki mu bo prepeval

o meni in golem soncu

brez žarkov

umrl je rep

in jaz ne vem

kako naj se brez njega lovim

med danes in mogoče jutri

se umikam muham

ki drobencljajo mimo mojih ušes

se smejem brez ust

ki sem jih nekega belega dne

ko je svetloba še bila

podarila njemu

kako naj plavam skozi sita

z luknjami

manjšimi od dlake na repu

ki je umrl

včeraj

jaz pa še vedno

puščam vsa vrata

odprta

Vesna Šare