Ne bojte se nočem kričati
ne bojte se nočem videti
kar se vi bojite zagledati
hočem videti čez stvari in
njihovo topo dobesednost
hočem gledati podobo ki bo
metaforično zrcalila čas.

Nikar se ne bojte moje
besede grizejo samo ob
delavnikih za praznike pa
pospravijo zobe in skozi
tenko slamico pijejo ranjen
prestiž takšne so one čisto
metabesedne ki ranijo in
zdravijo odvisno od želje
odvisno od okoliščin ki
morajo biti prijazne ali vsaj
prijetne takšne da se zlogi
kar zadrsajo po bregu tvojih
glasilk ko poješ odo sebi.

Nikar ne brijte norca iz mene
sem čisto tak kot vi samo
kakšen kolešček mi manjka
da se zakotalim z njim po
vijugah vaših misli ki sejejo
skrb in žanjejo pelin saj me
razumete kajti še sam se
komaj z neba spet dežujejo
angeli nevihte in vse je končno
spet tako kot bi bilo prvič.

Ne bojte se me to kar sem
hotel storiti vam že davno
sem storil sebi ne zamerite
mi samopašnost in suhe noge
ko pa je slama edina mehkoba
ki bode in so jutra kot stare
krpe s katerimi mašimo cevi
krvosesnih žil iz katerih
se steka srd nedonošenega
dne skupaj z razdevičenjem
namesto kave ki diši po spolu.

In čisto na koncu pozabite
da sem se kdaj sploh rodil
v mreže temnega nasmeha
ki ga nosi lunin obraz ko koti
sence soncu pred nosom ja
tako je to in čisto nič drugače
samo strto srce je še zastonj
za vse ostalo bom plačal z
desetkratnikom cene ko bo
prišel čas do takrat pa me
pusti na miru kmalu bo na
sporedu najina oddaja in
ti se boš lahko nabadala na
besede za katere bi želela
da so moje in zdaj veš da
– najbrž nikoli niso bile.

vidzigon