Med oblaki
Odrinem se
od stvarnosti
in zalebdim.
Vidim svoje noge,
lebdijo
nad glavami vseh,
ki se ne znajo,
(ali ne morejo)
osvoboditi rutine.
Kakor glas matere
me kliče zemlja,
spet nazaj,
v svoj objem.
Razmišlajm.
Še vedno me kliče
in njen glas
postaja močnejši.
Če se uklonim
njenemu glasu
ustrežem svetu,
če ostanem tu,
med oblaki
pa sem lahko
zvest sam sebi.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Anže Fijavž
- 21. 06. 2016 ob 05:10
- Prebrano 565 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 132.4
- Število ocen: 7
