Srečaš zablodelo

polovico lastne narave.

Prilagodila je svoje telo,

da lažje objameš njene misli.

Razmišlja o oblakih kot o morjih,

ki sem jim ne ljubi več ležati na zemlji.

Še kar briše zvesto percepcijo sebe

in ko je nebo kristalno jasno, uzre svojstven kič.

V paniki včasih hlasta

za novo gotovostjo bežnih absurdov.

Vrata pušča priprta kot vmesnik,

ki utripa v siju spominskih celic.

Kot skupku enega

je večini že zdavnaj odklenkalo.

In pritrkavanje slabe vesti na revolt mase

je le presihajoče jezero upanja,

kot gravitiranje smisla skozi temino zahoda.

Majhnost je breme, če sežeš previsoko,

in nižine so polja potujočega sprenevedanja.

V sredi vsega ne vidiš posamezne celote,

le delci se stikajo in stiskajo v gmote,

ko presežejo zmogljivost merjenja samote.

Dare Gozdnikar