želel bi živeti čimbolj neopazno, a me sedaj že dobro

poznajo otroci in jablane. z belim ognjem v ohlapnih,

svobodnih ustih se vedno bolj tiho pomikam skozi to

očarljivo negotovost, ki jo nadlegovalci besed že od

nekdaj imenujejo življenje: kot tantadruj, ki najlepše

brenči v svoji zaskorjeni praznoti med brezbrižnimi, v

okostja praživali zazrtimi astronavti, ki so se upokojili

že takrat, ko so bili fenomeni še brez zlohotnih imen.

le včasih, ko se zvečeri in za šipami zaihtijo netopirji,

me obsede tisto mrazeče hlepenje, da bi spet postal

krvodajalec in se po samotnih peronih metal na zobe

zaradi vseh neugnanih besed, ki jih še nisem izrekel.

Dani Bedrač