ko boš jutri odprl spomin
bodo sence rumene rumene rumene
in želel si boš
zelene zelene zelene
ko boš jutri zaplaval v sonce
bodo veke rumene rumene rumene
in želel si boš
zelene zelene zelene
ko boš jutri snel sanje
bodo stopinje rumene rumene rumene
in hotel boš
da ne bi več tekle za tabo
želel si boš
zelene zelene zelene
kot oči
ki so same
rumene
Ni kaj, lepo in zelo poslušljivo odzvanja ta tvoj odmev, Gospodična. :-)
Lp, Sašo
Lepo, jaz bi le zadnji verz izpustila
lp
Sašo, hvala. Vesela sem, da pesem tudi slišiš. :)
Li, tudi tebi seveda hvala. Bom še malo premislila o tvojem predlogu, ne zameri, čeprav mislim, da se kar strinjam s tabo. Hotela sem pač povedati, da je moški subjekt tako onesrečil žensko, da so njene zelene oči postale rumene in zdaj ga to preganja, mu je žal. Vem, da si verjetno to prepoznala v pesmi, ampak tudi sama sem se z zadnjo kitico precej ukvarjala. Zato sem malce v dvomih, ker se bojim, da bi se ta pomen izgubil, če odstranim zadnji verz. Je pa res, da je pesem zvočno boljša, če ga ni. Razmišljala sem o opciji: kot oči/ki so zdaj/rumene - ampak ta je še slabša. Hm. Vsekakor bom še premislila. Hvala. :)
Obema želim veliiiko sonca!
A.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Gospodična
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!