Krpe oblaka
Ko pocepana suknja ciganska
Vitlaju zelenim nebom
“Zeleno volim te zeleno”
Kroz poderotine
Ko bedro golo bljeska sunce
Pokrij se bludna nebeska Ciganko
Za gust oblak
Sakrij me
Nek bude noć
Mene će ubiti zbog ljubavi
Juri falanga putem
Za mojim petama
Štekće crni Andaluzijski pas
Kosi
Prkosne poetske hermafrodite
Padam
U pet popodne
Daleko kao život je selo Fuente Vakeros
I ruke moje majke Vinsente
Nema ko
Ostaviti moj balkon otvoren
Dios mio
Neću videti sebe
Kako jedem naranče pod pinijama
I pevam Romansu mesečarku
U Granadi
Nema veće kazne
Nego biti pesnik a biti mrtav
Senjora Muerte
Milost
Neka se ne zna gde mi je grob
Nigde neka ne piše ovde počiva Lorka
Nek ne znam da sam umro
Krasna posveta Lorki! Stihovi se prelivaju, praveći divnu sliku i atmosferu.
Pozdrav,
Jagoda
Pesem, ki v prvosebni pripovedi menja kožo / pesnika, ki pa govori o ljubezni in minljivosti, s katero se ukvarjajo pesnice in pesniki - ne glede na jezik in prostor, od koder prihajajo - in kot pravi že Jagoda, z besedjem in imenovanjem ustvarjaš posebno atmosfero, da se še mi, bralci, znajdemo v tej koži pesmi, čestitke,
Ana
Nena, izvoli še prevod čudovite pesmi:
http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/116305/andaluzijski_adgio
Lp, Marko
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nenamiljanovic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!