Med reklamami z nesmiselnim izmenjavanjem

paštet, vložkov, Wir leben Autos in Airwaves čigumijev

ugasneš televizor in besedo prepustiš Coltranu.

Ničesar ne rečeš.

Pričakovano.

Ko te kaj preseneti, pritisneš tipko in izgineš vase.

Takrat te nič ne more premakniti –

tudi če bi se zemlja postavila na glavo.

Tvoj obraz je miren.

Na njem ni sledu o globalnih problemih,

ni odziva na poplave v Nemčiji,

ne trzaš na odstope ministrov in izvaljeno ličinko človeške ribice.

»Misliš resno?«

Po dolgih molčečih sekundah me pogledaš s tistimi očmi,

v katerih se skrivajo vsi strahovi o menjavanju plenic,

bruhanju po ramah in jokanju sredi trgovine z nesmiselno

razporeditvijo polic s piškoti in z moškimi brivniki.

»Lahko mu je ime John,« odvrnem.

Anja G.