stvarnost vzbudi v mojem jedru

svojo skrivno esenco

svojo esencialno skrivnost

da ne obstaja

nobene tolažbe ni v dejstvu

da na kvantni ravni še vedno

utrujajoče vplivava

drug na drugega

v plasti kjer je moj jaz

mikro mikron mimikriški

mimikričeči delec

ki sprejema paketke

tvoje prazne svetlobe

sva še vedno samo

dva vala

ena valovna dolžina

dve struni

nezvezno ujeti v neskončno

singularnost

v črni luknji so torej

vsi odgovori

v budnost prileze za mano

po načelu nedoločenosti

z okusom po cianidu

zavest da sva

trajala le

eno planckovo dolžino

Aleksandra Kocmut - Kerstin