njiva
vprašala sem žensko
ki me bo rodila
sredi lačne lune
kje je našla vodo
iz katere me bo stkala
zaorala je
zardela
poklicala vile
škrate
razsejala nizko rastje
šepetala mahu
pogladila grude in gričevja
uničila je slabe trave
ki so plezale
dušile
ukazovala slaku
naj umakne roke
in bedresa s sile
ki mi bo darilo
očetnjave
in ko je mak zeleno glodal
ko je žito črno zrlo
in vihralo
ko je prst ovila molk
in sanje
takrat je plesala
donela
z nogo tolkla
prekipela
in postala rjava
njiva mojega imena
kjer si vzcvetela v pesem, mi srkamo medičino, ki zna biti grenka, a ne zmeraj :) ta je pitka in odžeja :) omamlja pravzaprav :)
Lp
I.
Vesna,...je že Irena tako lepo napisala....in vse, kot se tudi meni zdi :)
Na pomladne njive!
Lep pozdrav,
Majda
Na pesem! :-)
Lp,
Vesna.
:) !!!
pesem, ki te vklene.
ker v njej vidim cikluse življenja in obnavljanja kljub temnim simbolom in slutnji niča.
ena od izrednih pesmi na tem portalu!
LP; Lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
- 03. 06. 2016 ob 14:32
- Prebrano 800 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 652.1
- Število ocen: 20