Na kateri obali stojim?
Mi bo voda počasi objela gležnje
nežno ovila bedra
pobožala po kolenih
nekajkrat zapljusnila stegna
in se počasi umaknila nazaj
od koder je prišla?
Je to zaliv zaliva ujetega morja
ali obala oceana nemerljive globine
kjer tudi če se obrnem in tečem
ne utečem plimi.
ki me bo presegla
Morda je ustje reke,
ki me posrka kilometre
v notranjost proti lučem velemest
in izvrže enako daleč, če opešam
Morda je otok
ki raste iz hrbta velikanskega kita
kjer me ne doletijo nit mokre noge
dokler kit spi in si jaz zatiskam veke.
Pravijo, da so oči zemljevid človeške duše
in pravijo, da imajo lahko neskončno globino.
Od nekod izza oči priteče val besed.
Pesek steče.
Poslano:
07. 06. 2016 ob 19:56
Spremenjeno:
07. 06. 2016 ob 19:58
Brez naslova je pesem, pa tudi nedoločenost položaja pesniškega subjekta, ki si prizadeva dojeti svoj bivanjski status v širšem kontekstu, vselej na meji med kopnim in vodo, med vrhom budnega stanja in neobvladljivimi vodnimi tokovi. Kaj se skriva/odkriva v pogledu: projekcija zunanjih ali notranjih pokrajin? Pesem se me prime kot zrnca peska, ki jih (po)tok besed nese skozi ozko grlo minljivosti
Čestitam,
Silvana
Poslano:
09. 06. 2016 ob 10:46
Spremenjeno:
09. 06. 2016 ob 10:46
:-P
Hvala za podčrtanko. Potok na prodnati plaži pa je bil pri 28 stopinjah morja nadvse osvežujoč:
Poslano:
16. 06. 2016 ob 16:29
Spremenjeno:
13. 07. 2016 ob 17:00
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: bp
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!