Čakam na luč v samoti

in prosim naj pride že jutro sijoče,

ko v srcu ne bo več bolesti pekoče.

Takrat videl bom sonce v lepoti.

Sijala bo luna podnevi, ponoči

in zvezdam ne bo več dan kradel noči,

ker tam bo jutro in dan se več ne zatemni.

Takrat videl bom tvoje oči.

Pel ti bom pesmi vesele,

Govoril le lepe pojoče besede,

In upal v srečo in v konec zemeljske bede.

Takrat videl bom angele bele.

To so želje pešaka v puščavi,

ki hodi od dneva do dne,

ko sreča mu pride naproti.

Takrat srečal bom tvoje  srce.

domisljavec