metulj
v srčiki svoje biti
nosiš ivanjščice
vem, ne smem se dotakniti
tvojih kril
z dragocenim prahom
odrivajo zrak
kadar mirna
radostno
razprem svojo dlan
sedeš nanjo
za trenutek
použijem
tvoje barve
tvojo svobodo
lahkotnost
čutim kako krhka
je meja
vsakič
odprem vrata svojih kletk
in te pustim odleteti
Komentarji, predlogi k izboljšavi, dobrodošli.
Lep večer vsem,
P.
Naj ostane takšna kot je....
Prelepo zveni.
Hvala za njo
Lp, B.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: petja
- 21. 05. 2016 ob 21:50
- Prebrano 823 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 267.66
- Število ocen: 10