Pa dajmo skuhat mineštro, tako pravo primorsko, ko gre vse v en lonec,
kot da je poslednjič, izvleci pokončne začimbe, uporabi klene domače 
pridelke, pusti tujke, ki se zvijajo nad popkom kot kabli pod mizo in jih s 
problemom prebaviš, ker ne poznaš tkanine ali lune nastanka, seveda ne 
bo šlo brez dvomljivih obrazov, dostopnih in vogalnih besed, kar na 
začetku, takoj, vrzi v lonec ušesno školjko, da vsi vemo, kje si, 
kje kimaš z izvlečki telesa, ki jih pokažeš z zlogom, podplat je podplat,
čeprav ga vljudno postaviš na vrh glave neznancu, dodaj še 
vnosno kapljo, ki sveti kot petrolejka za pasjo pestjo, tako
daleč kot politiki, ki jih ne ovohavaš, zato jih nikar ne operi, 
samo stlači jih v lonec, v lavo pod korenom, podkuri jim, naj cepetajo, 
plešejo in krulijo kot ponedeljkov tulec, ne daj jim nohta, niti trdne vode, 
ne boš se onegavil z njimi bližje kot je treba, naj plavajo v moki slastne 
umazanije, visokonosci, ki niso objeli in okopali kolen, hranijo te za črva, 
za bogomolko, za politmolko z barvo kot malonočna obleka, ki mora ven,
ti pa moraš obstajati, da vgnezdiš igro, vrtiš gugalnik, predragi, veliko 

predragi taki in drugačni zunanji ljudje, skočite v, ne otepajte se, 
spustite rob, ki ga zlorabljate z nategovanjem, pogoltnite modrostne zobe, 
izrisani mogočneži, kuhani boste kot še nikoli, prvič in zadnjič, v primorski 
mineštri ne preživi nihče.

Vesna Šare