Divji kostanji pod cerkvenim napuščem.
In otrok, zatopljen v igro.
Ladjica, ki je kostanjev plod, bo imela jambor.
Sploščiti je treba trup.
Otrok tolče z njim ob staro kamnito stopnišče.
Pogleduje proti krošnjam in se muči.
Jaz sem pozabila, kako se igra s kostanjem.
Morda zato, ker sem odrasla.
Za to, da se mi oči privadijo na
višino cerkvenega zvonika,
bi potrebovala trdnost njegovih stebrov.
Drobci ometa ščegetajo nosnice.
Pripravljena sva bila poskusiti njegov vonj.
Pozabiti na greh.
Stopicala sva od enega stebra do drugega.
Praskala belež.
Prestopi so bili vabeči.
Globine žepov še bolj.
Nekaj časa je trajalo,
da se je napušč umiril.
Ja, tako je, Andrejka; a taki utrinki razigrane mladosti vseeno lepo sedejo. :-)
Lp, Sašo
Tudi meni je všeč, odstranila bi le dva verza, in sicer:
Morda zato, ker sem odrasla.
in
Pozabiti na greh.
Kaj meniš? Lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Andrejka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!