Pod napuščem

Divji kostanji pod cerkvenim napuščem.

In otrok, zatopljen v igro.

Ladjica, ki je kostanjev plod, bo imela jambor.

Sploščiti je treba trup.

Otrok tolče z njim ob staro kamnito stopnišče.

Pogleduje proti krošnjam in se muči.

 

Jaz sem pozabila, kako se igra s kostanjem.

Morda zato, ker sem odrasla.

Za to, da se mi oči privadijo na

višino cerkvenega zvonika,

bi potrebovala trdnost njegovih stebrov.

Drobci ometa ščegetajo nosnice.

 

Pripravljena sva bila poskusiti njegov vonj.

Pozabiti na greh.

Stopicala sva od enega stebra do drugega.

Praskala belež.

Prestopi so bili vabeči.

Globine žepov še bolj.

 

Nekaj časa je trajalo,

da se je napušč umiril.

Andrejka

Sašo Zorc Florjanski

Poslano:
24. 04. 2016 ob 19:44

Ja, tako je, Andrejka; a taki utrinki razigrane mladosti vseeno lepo sedejo. :-)

Lp, Sašo

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
29. 04. 2016 ob 11:39

Tudi meni je všeč, odstranila bi le dva verza, in sicer:

Morda zato, ker sem odrasla.

in

Pozabiti na greh.

Kaj meniš? Lp, Ana


Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Andrejka
Napisal/a: Andrejka

Pesmi

  • 24. 04. 2016 ob 19:33
  • Prebrano 659 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 359.43
  • Število ocen: 11

Zastavica