Pozdravljen, sem ti postavila vejice, da vidiš, če pesem s tem kaj izgubi / pridobi:

Polna je čaša zelenega

sonca na tkanini let.

Sediš po turško s čajem

iz pelina in šišo spominov.

Vonj po travi ti polni usta,

kot pada prst na krsto.

Oblekel sem srajco,

v kateri sem te razdevičil.

Snel sem klobuk pred

tvojimi predsmrtnimi kriki

in čudno poezijo dežja,

ki polzi po žlebu strtih ustnic.

Matere zardevajo pred

skodelico zavrnjene kave,

ki jo kuha pozaba rojstva.

Diši po samomoru Jaza.

Štirikrat sem jo poskusil

in vsakič me je prebodla

temna usedlina vznesenosti,

ki je deževala na detomor.

Otrok, ki sva ga splavila,

ni bil človeški zarodek,

ampak starec v agoniji,

ki moli v brezzobi dan.

Zvil sem dan v noč in se

zadel z zelenim poprom.

Žižka zamenjal s pando.

Se zagledal v klovnu.

Zdrobil glavo strupenjači.

Na vrtu pred hišo

se otroci igrajo

z mojo lobanjo.

Zabijajo jo v mrežo

iz meni ljubih lisičjih oči.

Pred mojim oknom

se slini steklina razuma.

Ko ta ponori, ponikne

kot kislina v ponor

prisilno budnega sna.

Dokler vera ne podvomi

vase, bom verjel v dvom in

ustavil štopajočim angelom

pred kažipotom Levo nebo.

Ko ura pokaže večnost,

stopim na tvoje dvorišče in

stisnem v roko tvojega očeta,

manjšega od zrkla planktona,

ki mi zasveti v temno slovo.

In potem dolgo časa molčiva.

Nič nama ne pride do živega.

Dedek! zakličejo otroci in ta

se stopi na njihovih dlaneh.

Vdam se! Priznam, da so bile vejice pri meni vedno tudi del neke ustvarjalne lenobe, nikoli se z njimi nisem zares ukvarjal, pa čeprav sem bil petnajst let (!) v lektorski službi. Korigirana pesem s pravilno postavljenimi vejicami deluje gotovo bolje ali vsaj nemoteče. Razumem tvojo poanto in obljubim (predvsem sebi, seveda!), da se bom v prihodnje bolj posvečal tudi vejicam. Navsezadnje te lahko vejice tudi obglavijo, mar ne?

Hvala za nevsiljiv trud!

Lp

Vid

Vid, ni za kaj. Tudi to pesem lahko popraviš - saj imamo možnost urejanja.

Še veliko navdiha, z željo, da nas vejice ne obglavijo ;))

Lp, Ana