ko sem pil besede

med zajtrkovanjem zlogov

sem zaslišal stavek

v kričanju pesmi

strmim v jedro poezije

ko bela luknja bruha melodijo

spektralnih frekvenc

številk iz ozadja

odtrgan verz od niča

poje ognju

bije energijo

strastno udarja

kot poljub hudiču

ko se ne zgodi

se začenja vse

iz praznega skoči ven

drug za drugim

povešen naokrog

v celoti delen

kot da bi narekoval

stenskemu romanu

kako je nujno omajiti bistvo

in z nežnim klinopisom

predvajati v zraku

originalno kopijo

prostornega časa

Dare Gozdnikar