NOREC NA HRIBU
je imel oči kot mlinske kamne, z njimi je zrl v več smeri
naenkrat: navznoter, navzven ter navzgor in navzdol. v
rokah je držal z besedjem napolnjeno nočno posodo, ki
jo je tresel tako, da je njena vsebina ostajala mamljiva.
k njemu je hodila gejša, ki mu je vsako noč z ognjenim
prstom lizala nabrekla stopala in ga tolažila z zgodbami,
v katerih so vsi preplašeni otroci spali v pisanih balonih
kot majhne, žlobudrave prikazni. a do cilja je bilo daleč
in večkrat se je zgodilo, da so po njegovi ploščati glavi
dan za dnem padali ostanki zapoznele ljubezni in mrzlih
zvezd ter ga tako odvračali od uresničitve njegove želje,
da bi cel svet spremenil v prijazno anarhistično mavrico.
Rada berem pesmi, ki so prikaz minusa...se ne počutim osamljeno ;)
Zgodbasta pesem o starcu, ki se hrani in izloča besede ... še posebej mi je všeč njegova zmožnost gledanja ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
- 15. 04. 2016 ob 14:24
- Prebrano 752 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 309.66
- Število ocen: 12