Belo sonce nad Ljubljano
zbuja mestece zaspano
že meščani se veselo
v avtih vozijo na delo
ljubke mestne lepotice
žene, matere, device
ozke pločnike krasijo
svetijo z očmi, dišijo
in vznemirjajo okolje
da so moški dobre volje
kot čebelice brenčeče
mrejo, blaženi od sreče

pod Evropo pa letala
Sirijo so razdejala
pred morilskimi so droni
razbežali se milijoni
ki se nočejo boriti
zmagovati in moriti
ampak hočejo živeti
v miru ali pa umreti
in bežijo v tuje kraje
kjer jih čakajo ograje
azilantska zatočišča
in katoliška svetišča

dolgi, žalostni sprevodi
množica, ki slepo blodi
išče novo domovino
skozi meglo in sivino
že prihaja v naše kraje
nekateri bi jo raje
zavrnili in pobili
drugi pa bi jo gostili
in ji rajši pomagali
če bi mogli, bi ji dali
vsaj za hrano in pijačo
stanovanje, delo, plačo
 
tale zgodba se v Ljubljani
je zgodila lepi Jani
ko iz avta je stopila
je na hrbtu začutila
vroč pogled in utonila
v črni zenici Khalila
ki jo gledal je iskrivo
in jo z roko radoživo
pogladíl tik pod ušesom
da pod svojim ni telesom
več čutila vlažne trave
ampak pesek iz puščave

že zvečer sta se ljubila
Jana pa je zanosila
kar je prav, lepo in fino
zanjo, ne pa za družino
mamo in očeta, brata
pokazali so ji vrata
rekli, da se je skurbala
ker begunca ni nagnala
in izbrala ni kristjana
ampak zlega muslimana
sedem dni so jo hrulili
preden so jo napodili
 
hkrati so se birokrati
odločili zapisáti
da za njenega Khalila
v tej državi ni azila
ne šiiti ne suniti
ga ne kanijo ubiti
torej mora se vrniti
za Asada se boriti
proti Islamski državi
boj pravični in krvavi
potlej pa so ga zvezali
in čez mejo odpeljali

Jana je ostala sama
in je kakor dobra mama
skromen dom si uredila
s starši ni več govorila
skrbno vzgajala je sina
črnolasega Martina
in nikdar ni pozabila
na preljubega Khalila
vsako noč se je jokala
preko spleta ga iskala
v svojem srcu pa verjela
da se bosta spet objela

ko je sedem let minilo
je prispelo sporočilo
da je vojna dokončana
Sirija je razdejana
treba jo je prenoviti
narod mora se vrniti
banke dajejo kredite
za šiite in sunite
letos bodo spet volitve
in številne usmrtitve
te, ki vojno so zgubili
bodo slavnostno pobili

zdaj se vračajo skupine
k prsim rodne domovine
čakajo jih ruševine
trupla svojcev, kri in mine
mir jih čaka in svoboda
na oblasti pa gospôda
znana iz bogatih slojev
ne pa iz nedavnih bojev
spet nadzirajo jo sile
ki so vojno povzročile
raja pa je izvolila
za predsednika - Khalila

vest, ko prileti v Ljubljano
preseneti našo Jano
gleda ga na internetu
ko smeji se vsemu svetu
zenice pa mu žarijo
spodaj množice kričijo
Jana pa od sreče joka
se solzí in milo stoka
potlej pa odpelje sina
črnolasega Martina
od železnice ljubljanske
do postaje damaščanske

ko je v Siriji Khalila
našla, je ugotovila
da bogat je in premožen
zraven pa voditi zmožen
je uničeno državo
še ima srce sanjávo
še jo ceni in spoštuje
strastno ljubi in miluje
kmalu sta se poročila
ona pa mu je rodila
hčerko, pravo lepotico
za princesko in kraljico

vsi presrečni in veseli
v miru božjem so živeli
in užili blagostanje
kot poznajo ga le sanje
stara starša iz Ljubljane
pa ostala sta brez hrane
in zgubila stanovanje
(skratka, eno samo sranje
saj v Sloveniji vse mine
tudi dobre pokojnine)
Jano sta zaman prosila
da bi k njej se preselila

in sta praznih src ostala
ker sta se sovraštvu vdala
le Martin, ta duša mila
pa čeprav sta ga spodila
in izgnala iz družine
jima redno iz žepnine
znatno rento nakazuje
in si z njima dopisuje
sícer pa Arabke mlade
s kožo kot iz čokolade
po peščinah rad preganja
mirno spi in sladko sanja.

maatjazh