Preden zaspim, me pogosto obišče
tista nesrečna, izmuzljiva muza,
(ki je Danteju narekovala Pekel),
vsa odeta v žalno črnino se mi takoj
začne opravičevati: »Joj, oprosti, res,
nima časa, že tako ali tako zamujam
na zmenek z nekim nobelovcem, glej,
enkrat v prihodnosti si bom zares vzela
čas zate, torej bodi potrpežljiv in ne jemlji

si vso reč preveč k srcu, kajti pravi mojstri

so vedno zmogli tudi brez mene, sploh pa -

čemu rajši ne pišeš podnevi in s tem privarčuješ

na elektriki, ne pa da takole bediš po cele noči,

kot kakšen pozabljen kandelaber;
že res, da je vztrajnost lepa čednost,
toda tebi, dragi moj, trenutno ne pomaga
nobena Dantejeva muza, ne, oprosti, ti si zdajle
še najbolj potreben spanca, en dolg, krepčilen,
zdrav, lepotni spanec, to je vse kar potrebuješ!«

Matej Krevs