Rožnata pomlad

metulji pristajajo

nemirnih tipalk.

Tipam.

Tiho bom.

Besede same zase govorijo.

Najprej pozdrav, potem zgodovina in končno danes. Tega nameravam živeti, dokler ne mine.

Morda tipam negotovo in želim si, da je moj cvet najlepši.

Da ima barvo, s katero bom še dolgo v spominu ohranila na let, ko sva z vetrom letela v levo in desno,

gor in dol. Posejala sva nova semena, sva tista, ki opremljajo novo pomlad za prihodnje leto.

Za slovo zložim pisana krila, minil je en dan, drugi je zadnji. Potem postanem spomin.

Travnik je bel, zvončki so ga naredili čistega. Neveste stiskajo šop rož in ženin je tiho,

vsaka beseda je kakor izgovorjena. Bela in čista. Dokler traja.

Nekoč sem imela modra krila, danes sem prah.

IŽ-lev