Soba je neresničen prostor.

Kot tudi cesta, za katero si mislila, da jo poznaš.

Ali senca, ki te čaka

od predlani tam za vogalom,

kamor  hodi prosjačit ženska,

prav tako neresnična,

s tistimi vzdihi v lačnih očeh,

z golo cesto, golo dlanjo,

s  posteljo, v katero nikoli ne leže.

In tudi postelja je neresnična,

čeprav čez njo hodijo v copatih  neki ljudje,

kar po odeji iz praznih potez nespečnosti,

z zmečkanimi odsevi neke blizkosti,

mimo sten iz teme.

In tudi stena z vrati,

ki gledajo nekam na ono stran tebe,

je neresnična.

Kot ključavnica,

ki  bi pravzaprav morala biti odklenjena

v času staranja,

ko je luna le prazen mlaj,

pomotoma zataknjen v počasen korak,

skorajda srebro solze,

skorajda solza teme.

In netresnična je tudi solza,

ki se pretaka med vsem,

kar je minilo,

kar se je skrilo kot pena valov,

kar te je pozabilo tam,

v praznem, nerazložljivem.

Le otrok,

ki te še vedno gleda iz sončnega žarka,

ki ti brez sape hiti pripovedovati,

kako je skrbel za mravlje in travne bilke

zeleneče drevo, pesem in dotik rože,

le ta je resničen.

Le da tega ne ve.

ob potoku - Majda Kočar