Svetloba je prava. Iz osnovnih barv
ustvarjam nianse, nizam jih v nekaj,
za kar verjamem, da je moj izraz.
Grem skozi jutro. Poslušam ptice,
ki se oglašajo v preletu. Opazujem kosa,
v črni opravi, z rumenimi dodatki,
stopica v senci gloga in vabi družico na
zmenek. Občudujem cvetje, diham pomlad.
Potem zabobni, zemlja drhti. Silovit naliv
pljuska v žlebove. Nebesno kupolo sekajo strele.
Potok hrumi. Voda se peni, ko poskakuje prek
brzic.
Na brežino naplavljena korenina postaja svitek,
meduza, ki desno zgoraj mreži sonce. Spodaj,
tam kjer gospodarijo sence, se oklepa lobanje,
ki z očesnimi votlinami bolšči v prazno in
za trenutek obstoji v čudni zamaknjenosti.
Pljusk ribe požene čas. Nad gladino nekajkrat
zaokroži kačji pastir.
Pesem, ki gradi na kontrastu narave: milina in mir, ki se v trenutku prelevita v bučanje in trganje - potovanje, ki se zdi prispodoba za "pljuskanje časa" v življenju ... čestitke,
Ana
Super si ujela atmosfero. Čestitam.
Lp
A
Ana, hvala za podčrtanko in lep komentar!
Andrejka, tudi tebi hvala! Vedno sem vesela tvojega komentarja, ker zelo cenim tvoje znanje.
Lp, Lea
Se opravičujem, ker pozno odgovarjam. Vedno bolj mi zmanjkuje časa. Upam, da bo kmalu bolje.
Marko, zelo sem vesela :) najlepša hvala!
Lp, Lea
Ni zakaj : )
Lp, Marko
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lea199
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!