skozi veje moje

stare murve

v jutru zarja

se preseva

s kristalnimi solzami

kakor trnje

kamnito opustelo hišo

vso preplete

ki le še senco svojo

s tej starosti

zmožna je roditi

odšle so vse

neveste zale

vesela mlada srca

so se razselila

odšle so krste  

snežno bele      

opustele hiše prag

prerase osamljena tišina

v noči razžarjeni

podajam se

na pot trpečo

odpirat bele krste

in mrtvaški prt

nad opustelo hišo

s svojimi solzami

jo umijem

da ponovno se rodi

iz svoje sence

ironman