Čez obraz si lahko kot žalujka

spustiš lase čisto do tal potuješ

z zelenimi prsti po bolečini ne

da bi čutila žaluješ za ničemer

počakaš da se zavrtijo podobe

kot v nemem filmu besede

rešene pomena nasmehi brez

ozadij spregledani pogledi

namigi brez insinuacij otroci

sonca plešejo nad previsom

ni ti treba zapreti oči da jih

vidiš v tvoje uho se neslišno

steka njihova svetloba morda

jih boš nekoč spustila s stene

na kateri smo drug na drugega

pripeti sam tega ne bi zmogel

preveč se oklepamo prisotnosti

za vsako ceno z očetom sva

samo navidez odložila pogovor

odsotnost me pomirja trajnejša

je od slovesa zmenek dolg celo

življenje je lahko vsako sekundo

zadnji neznanka ki sem jo srečal

včeraj je vedela na pamet pesmi

ki jih še nisem napisal odšla bo

kjer vrbe ne žalujejo več ena od

njih je moja sestra z lasmi kot

oglje razpihuje moje tleče oči.

vidzigon