drevesce
živim
posekana
kot otrok sem želela zrasti
v visoko drevo
do stropa in čez
zdaj se nebo spušča k meni
včasih se premaknem
sklonim z najvišjimi vejami
in se zalijem
še bom zelena
iglice ki me zbadajo
še ne bodo odpadle
ne bodo se zarile v zemljo
mehko in večno
luči ne prižigam
lahko bi se utrnile svetilke
zanetila sonca
lahko bi zasvetil ogenj
zagorele zvezde
lahko bi prišel dan s svečo v roki
pa bi bila še vedno sama
v pozabljenem cvetličnem lončku
za dva
Še bo zeleno Vesna,
potem bo v soncu mavrica zamenjala zimsko barvo.
Lepo si napisala.
Lepi dan ti želim,hope
Hope, vsi smo včasih taka drevesa.
Lep dan tudi tebi,
Vesna.
Konec pesmi s posebne perspektive osvetli prej povedano, drevesce, ki kljubuje vsemu - zaradi hrepenenja po visokorasli bližini ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
- 27. 03. 2016 ob 09:59
- Prebrano 664 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 502.2
- Število ocen: 15