živim v oazi iz težkih kovin in moj kraljevski

čoln ima oči iz bazalta. imam knjižnico, kjer

rajajo hermelini in imam knjigo, v katero si

luna redno briše svoj veveričji nos. nimam

cucljev, s katerimi bi vas tolažil, kadar vam

kak valpet izpred gobcev sune mrhovino: v

moji spalnici noč in dan gorijo sveče in vse

grlice tega sveta si tam gradijo inkubatorje

za svoje nedokončane iluzije. skozi življenje

se kotalim kot kroglica dreka, ki jo v luknje

radosti potiska pijan skarabej; kot cirkusant,

ki se spogleduje s človeškimi ribicami, kadar

mu zmanjkuje bodic za naslednji akord. tako

ihtim, drhtim in se znojim skozi puščavo luči.

Dani Bedrač