Ne pozabi na zemljo

je rekla ptica perutnici

ne pozabi na sonce

je rekla senca drevesu.

Tam od koder prihajam

in kamor nezadržno drsim

je voda že popila srage

s svoje potne kože.

In tudi zrak se ne zavija

več v plenice dneva

prečiščen od bolečine

v mojih žilah se zadeva

z ustnicami iz kisika

poljublja moje glasilke.

Da pojejo visoko pesem

o prekrokanih nočeh.

Ne pozabi na zemljo

krošnja roti korenine.

Posrkaj vse zvezde

iz poželjive prsti.

Izbriši sledi rojstva

iz vesoljnega mednožja.

Pozabi da si!

Pusti da te obišče

anonimnost smrti.

Pusti da stopi vate

in te oplodi z brezželjo.

Zanosi s čisto bolečino!

Pozabi da so rane nosile

tvoje neizgovorljivo ime.

Predaj se črnemu soncu

ki ga nosi polna luna.

Predaj se črvom zemlje.

Naj se gostijo s tvojo

brezpogojno ljubeznijo.

Podari jim svojo smrt.

In naj te na robu obupa

temnega od svetlobe

dohiti glas stvarjenja.

In tvoje skrhane glasilke

bodo na odru osulih dni

zaplesale Dionizov ples.

Pozabi da si je rekla

senca pojočemu mesu.

Naj se najejo lačna usta

zraka tvojih votlih oči.

In ko se boš nasitil niča

pridi nazaj k meni da te

podojim z brezčasjem.

vidzigon