V svoji zjahani Cordobi

sem se včeraj, ves spedenan,

odpeljal na slepi zmenek.

Tam pri Dvoru, v centru mesta,

pred kavarnico Granada

naj bi končno se začela

najina romanca vroča.

Toda vmes je žal posegla

roka usode neizbežne;

guma počila mi sprednja

je v bližini Španskih borcev.

Stopil sem iz avta, peza

um mi stiskala je strašna,

brcnil v pleh sem jezno, kje naj

zdaj dobim sploh novo gumo?

Brez rezervne sem že leta,

od takrat, ko šla sva z bivšo

se tja v Španijo potepat.

Oh, kako sva se ljubila,

mlada, divja, nora, srečna,

vso Espanjo sva zorala

z avtom tistega poletja.

Tistih čudežnih noči pač

človek ne pozabi zlepa,

jezdila sva, kot se reče,

kar brez uzde in stremena.

Vino, morje in obala,

ki jo lunica obseva,

ne bi se takrat ustavil

če šla gumica bi slednja!

Zdaj pa, khm, ko pride človek

kar naenkrat v srednja leta,

vsako stvar premisli stokrat,

žar, spontanost - vse se neha.

Spomnim kdaj se na Sevillo,

ko sva šla tja bike gledat,

aj, kako so se podili

za rdečim plaščem, zmeraj

kadar ga je stresel z roko

kak torero žolt od peska,

biku sem enak takrat bil,

ki ga čaka vsa arena,

da pridirja na morišče;

ko zvečer si krilo slekla

sem zapodil se za tabo,

od pohote čisto zmešan.

Zdaj pa, khm, bo treba kmalu

si pomagati s tabletam,

kadar se mi (vse redkeje)

noč ljubezenska obeta.

Nič. Pokličem avto vleko,

naj odpelje ta krš nekam,

da ga več nikdar ne vidim,

sam pa peš jo mahnem, sreča

da je mesto zmenka blizu,

kmalu bom na cilj prišepal ...

sva se davnega poletja

žal nadmudrila Sevilla,

ajajaj, Sevilla!

V centru je parkiral s slutnjo,

da bo tole polomija,

sta v kavrnici Granada

se za srečanje zmenila,

toda njega tam čakala

ni nobena senjorita,

le pijanci so za šankom

godrnjali v vrčke piva,

razočarani nad tekmo,

ker je zmagala Sevilla,

ajajaj, Sevilla!

Se usedel je, naročil,

hočeš-nočeš, vrček piva,

vtem iz žepa je potegnil

cigarete znamke Drina,

eno je prižgal in gledal

kako naglo dim izginja

v vetru, ki pihljal mu nežno

v hrbet z grajskega je hriba,

v kotu pa medtem vreščala

je ves čas televizija,

da vijoličaste danes

je premagala Sevilla,

ajajaj, Sevilla!

Že je za račun zaprosil,

kar v Granado je vstopila

neka gospodična v belem.

Joj, pomisli, ta je tista,

ki sem z njo bil danes zmenjen!

A na žalost, lepotica,

svoje fine, dolge noge,

je k neznancu posadila.

V tem se je pojavil kelnar,

pa mu je nasul drobiža,

naglo zapustil Granado,

kot kralj Mavrski ponižan

šel je v Coffee Shop Morocco.

Tam ga je čakala šiša,

dal je nekaj trave vanjo

in počakal, da zasvira

v glavi mu vesele note -

kmalu res je popustila

jeza tistega ne-zmenka:

spet si je prešerno žvižgal,

ni ga več bolelo dejstvo,

da je zmagala Sevilla,

ajajaj, Sevilla!

Matej Krevs