Ko nekje
v svojih besedah zaspiš,
ti bom ukradla verz
s katerim pokrivaš speče kresnice v očesu
in ga skrila pod škripajoč prag,
preko katerega si prestopala na drugo stran budnosti
in tam zbirala snežinke umirajoče zime.

Ko odpluješ
na brezpotja neizrečenega in
zasidraš svoje zasanjane ladje,
jim bom spustila jadra, stkana iz niti deviških las
in dovolila vetrcu, da ti na stegnih odtisne
ostarelo željo.

Pomaranča v vogalu razpokanega azura
spreminja najini senci v iznakaženi vudu lutki ...

Zato pohiti.
Pobožaj telo Časa
z rokami polnimi Jutrišnjega dne,
iz Besed naredi streho
pod katero bo pel smeh,
prazno vinsko steklenico napolni z znojem divje noči
in z njim zalij
Vincentove sončnice.

Marko Skok - Mezopotamsky