Ranljiv sem kot ženska

močan kot moški

in razposajen kot otrok.

Močan sem kot ženska

ranljiv kot moški

pa vendar kljubovalen

kot trmast otrok.

Že dolgo spim z volkovi

brez sedla jezdim na konjih

gledam s sovjimi očmi

in prežim na plen kot mačka.

Že dolgo me označevalci

označujejo zaman.

Kajti tam kjer sem bil

me že davno ni več

in tu kjer sem me nikoli

prej še ni bilo.

So oblaki trajni?

Je nebo izmerljivo?

So sence na duši

manj resnične od

od plesa v dežju?

So besede tudi tiste

s katerimi te ljubim

kaj več kot igle

za enkratno uporabo?

Se takrat ko ljubim

predoziram?

Ko ljubim izgubim spol.

Moj spol je sonce.

Moj spol so rane.

Moj spol je levitev.

Moj spol je kameleon.

Moj spol je brez spola.

Moj spol je svoboda

da sem to kar sem.

Ne več ženska.

Ne več moški.

Ne več otrok.

Ne več človek.

Sebi ženska

ko se hočem.

Sebi moški

ko vstopam vase.

Sebi otrok

ko se zibljem

nad mehkim prepadom

pozabljene hoje.

Ko pozabim da sem.

Brez označevalcev.

Razrednih.

Družbenih.

Intimnih.

Ko zanosim s sabo

in se rodim iz sebe

kot drevo iz zemlje rase

in se počasi usipljem

nazaj noter vase

kjer lahko končno

pozabim nase.

In se v tvojem telesu

svoje smrti zavem.

vidzigon