1

 

Pod vročim soncem plešaste planjave

polsuhe trave sama prehodila

sem v grozi, bolne duše, bolne glave.

In vse dotlej, da prvič prestopila

 

sem iz razbeljenin v tihotne sence,

tja med mahove, praproti in glive,

bila sem le obod za smrtne vence.

Nihče na svetu ni me videl žive.

 

A gozd je legel kot obliž na rane,

je zadišal po sveži medičini,

prebral simbole, v mojo kožo vžgane,

 

okopal me v stekleni mesečini

in stare zgodbe, drugim nepoznane,

zašepetal skoz krošnje in balvane,

 

na mehki stezi me prijel za gležnje,

pocukal nežno – pridi in odkrij me –

z ramen odluščil brazgotinja svežnje,

dejal: Ne vračaj se v razbeljenine.

 

 

2

 

In nisem se. Le enkrat skozi veje

ozrla sem nazaj se na pustoto,

vedoč: ne bom pogrešala ne žeje

ne kač. Sprijaznila se bom s samoto,

 

saj v vlažnem mraku mi je dala roko.

In šesto luno, v lubju prenočeno,

sem prebudila se s teboj ob boku

in bitje v meni je bilo rojeno.

 

To bitje je ljubezen razprostrlo

čez mene, tebe in povsod okoli,

dokler mi zadnje ni lupine strlo.

 

In zdaj bili so moji boki goli

in bitje je blestelo v avreoli

in mislila sem, da ne bo umrlo.

 

Zato, ko si ponudil mi dotike,

smehljaje in besede ljubeznive,

sem šla naprej, med bore in med tike,

skoz ščavje in trnovje in koprive.

 

 

3

 

Moj gozdni pan, šumečih host vilinec,  

moj zali vrač, šaman moj, moj hudobec,

namišljeni soprog moj in ljubimec,

moj muholovec, pozlačeni skobec,

 

vse to si bil. En hip ves moj bližinec,

ki nosi me čez skale in prepade,

v naslednjem pa že kaže mi sredinec,

režeč se od sprevržene naslade.

 

Za vsako zacelitev nova praska.

Za vsak pobožek nov udarec z bičem.

Za vsak iskren pogled spet nova maska.

 

Tako je pač, če se pečaš s hudičem.

Mar bog bi ne skrivil ti niti laska?

Oba povezana sta z istim ničem.

 

Na soncu bog ti kapljo znoja kane,

z obljubo te zlagano potolaži.

In v senci pere ti hudič možgane

in te z neskončnim poželenjem draži.

 

 

 

4

 

Ko enkrat greš predaleč v globočino,

ne moreš več nazaj. In niti nočeš.

Pogoltneš, kar prineseš na sedmino.

Ob trupelcu morda sploh ne zajočeš.

 

Se avreola je navzela gnitja,

golota bokov je ves mik zgubila,

le vlažen madež je ostal od bitja,

ki ga norost nekoč je porodila.

 

Samo še pot pred tabo je. Močvara,

ki skušaš ji pobegniti na suho;

ko misliš, da si ji, te spet prevara

 

in strese razse travnato rjuho.

Pod njo je koža, zgubana in stara,

in žilasto meso za grenko juho.

 

A gozd diši še vedno. In vilinec,

ki vse bolj često mu odpada čar,

ti nudi zdaj objem in zdaj sredinec,

in prepoznaš ga: to je tvoj gozdar.

 

 

 

5

 

Da, to je tvoj gozdar rumenooki.

Sekira iz oči mu pobliskava,

njegovi prsti trdi so in sloki,

ponosno dvignjena njegova glava.

 

Diši po smoli in po mladem lesu,

na grobih čevljih sveža prst drgeče.

Ves mrtev v duhu in ves živ v telesu,

da zaječiš od sreče. In nesreče.

 

Naenkrat vidiš, da razbeljenine

ves čas bile so le fatamorgana.

Resničnost pa je tu. So hudovine

 

in ti kot šiv v blago si vanje vtkana.

In tvoja pot je v krožnico vkopana.

In on je lok, ki teče vzdolž bankine.

 

Poklekneš v mehko, gobasto črnico.

Na tilniku začutiš sapo vročo.

Lepljiva kaplja ti spolzi po licu.

Pustiš gozdarju, da te pelje v kočo.

 

 

 

6

 

Lepo te zloži. Noge na polico,

lobanja na sredino mize sede,

pod pograd z nogo brcne hrbtenico,

srce in pljuča shrani za medvede.

 

Oči pripne na strop. In gledaš nase,

in ni te več. In te nikdar bilo ni.

In si povsod. In zlezeš vanj in vase.

A te izdihne, ko se k vedru skloni.

 

Po njem v krvničkah plava tvoja senca,

na masten rob se lepi sokrvíca.

Bila si le obod žalnega venca.

 

Zdaj si njegova temna ujetnica.

V njegovih mislih boš reminiscenca,

njegova slaba vest in rešenica.

 

Okoli koče gozd še vedno duha

po svežem. Luni se spahuje v mlaju.

Gozdarjeve oči so dva lapuha.

In tvoje s stropa mu v pesti kapljajo.

 

 

7

 

Tako je gozd bil le podlaga druga,

le iluzija zaželenih mikov,

obljuba, da bo v njem zarasla rana

od milih vonjev, senčnatih dotikov.

 

Tvoj oder gozd je bil, in ne krvnikov.

Na njem si epilog svoj odigrala

brez didaskalij in brez stranskih likov.

Kar dobro ti je šlo. Nisi jecljala.

 

V dejanju zadnjem si morda dojela,

da hudovin ni. Ni razbeljenin.

Na žebljih same sebe si visela,

 

bila si sama sebi duhovin.

Tako ujame duša se nezrela

in se zagozdi v brezizhodni mlin.

 

Gozdar je vzel le, kar si sama dala.

Obod za žalne vence in koprive,

privid ljubezni, grozo in vešala.

Nihče na svetu ni te videl žive.

Aleksandra Kocmut - Kerstin