Te oči,
v katere sem zrla od blizu,
so polne jantarja in črnine,
spominjale so me na nek drug obraz.
Te iste oči,
ki so me ukleščile in me ne izpustijo,
so nabite s strastjo in brezčasjem.
Poznam jih od prej, v njih
je domačnost, ki te bega.
Meni pa je popolnoma razumljiva.
Ne bom ti več govorila,
od kod se v resnici poznava,
poišči odgovor v sebi.
Morda bi se moral zazreti v moje oči,
tja se je resnica skrila.
Ne boj se trenutka,
ko bova ostala sama.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Almaya
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!