RUBAIJA 180.
Od sunčevog jantarskog izlaska do mutnog zalaska,
pevala me je pesma što se ne peva dvaput, božanska,
a tek pred gluvu noć čuh joj lepotu i htedoh još jednom…
O, pesmo, o, tugo, o, neponovljivosti moja zemaljska…
Za zadnji stih dajem ti desetku !!! To je to.
Pozz
Hvala Mikailo. Zadnji stih je samo rezime prethodna tri.
N e n a
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nenamiljanovic
- 27. 01. 2016 ob 13:55
- Prebrano 569 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 118.28
- Število ocen: 6