Postani tu za hip, vsa mična,
v nebo zaplujva, kot sva znala,
na pragu zvezd bova obstala,
da vsaka bo sekunda večna.
Kar nama duši bo česalo
in pozno uro zavrtelo
nazaj, kjer vse se je začelo,
tam naju sonce bo čakalo.
Ko komajda v temi bo tlelo,
brlelo, iskrico prižgalo,
in tebi bo takrat vsaj malo
srce pogrelo uvenelo.
Na jasi najinih utrinkov
se vse tako lepo bo zdelo,
kot božje nama bo razpelo
na mizi rožnatih pogrinjkov.
Požela bova zvezde v maju,
kjer lipe zelene pomladi,
predala stari se navadi,
prižgala mesec v črnem mlaju.
Postoj vsaj malo, dekle zalo,
zapomni si prelestne slike,
še zadnje najine nalíke,
saj jutri že drugje boš spalo.
Ne toči solz, ne boš bolela,
kaj mar ti moja sreča sneta!
Že jutri drugemu razpeta
srce boš moje vedno grela.
Bravo za popoln ritem in rimo.
Tematsko je pesem sicer lepo speljana, ima logični lok in zaključek, do popolnosti ji manjka le nekaj: preveč klišejev (besednih zvez, že tolikokrat slišanih, da kar bolijo ;) imaš v pesmi, priporočam, da v naslednjih poskusih uporabljaš bolj inovativne, svoje, posebne in drzne.
LP, lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: jabolko
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!