JULIJ

Visoko zgoraj se razteza žvižg kanje,
steblo sonca, ki se drobi v nešteto suhih listov.

Notri so pojemajoče daljave in okus po golih
vrhovih hribov. Nebo je ogromno, lebdimo

v sinje modrem sadežu s svojimi molitvami.
Nek oblak pripluje do konice drevesa, potem

se iztanjša in izgine. Zemlja je velik metulj
peščene barve, ki zamahuje s pisanimi krili.

Ležimo na skalah in smo piščali, na katere
nekdo igra, smo risbe na belih kožah kamnov.

Molitev nas razblinja znotraj, v prsih,
da se čutimo kot stebla v gozdu stebel,

kot vžigalice v gozdu vžigalic; stopamo po
steptanih poteh v pleteže sončnih mozaikov

in zelenih senc, ko debele kaplje svetlobe
padajo z dreves na tla in na naša gola ramena.

Z naših teles se dvignejo slepeča sonca:
vžigamo se, neslišno, brez glasov, prasketamo.

Franci Novak

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Franci Novak
Napisal/a: Franci Novak

Pesmi

  • 13. 02. 2009 ob 16:17
  • Prebrano 1350 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 290
  • Število ocen: 6

Zastavica