Vozimo se po avtocesti, vertikale se dvigajo povsod
naokoli, drogovi, ograje, visoki kovinski stolpi z lučmi

na vrhu, reklamni panoji, v nebo dvignjeni žerjavi,
velike mreže, razpete čez pobočja, akvadukti,

stebri nedokončanih mostov kot proteze, začetki
neke hoje v zrak. Povzpnemo se na grad. Na stolpu

plapola prosojna zastava. Ljudje na obzidju so temne
silhuete, obrnjene proti spuščajočemu se soncu.

Ko stopimo iz kapele, vidimo pogled neke deklice,
ko se ustavlja na moškem, zvijajočem se na berglah.

Ne moremo pozabiti sledov usmiljenja in zavračanja,
radovednosti in groze v njenih očeh. Vemo, bil je

pogled angela, hladen kot februarski večer. Pod gradom
se odpira mesto, kot ga še nismo videli. Vrhovi gora

v daljavi žarijo kot vžigalice, sence se plazijo med
škrlatnimi pravokotniki stavb. Z neke ulice, ki jo vidimo

čisto in jasno z grajskega stolpa, prihajajo klici in vpitje
pijanih otrok. Čez čas že hodimo tam spodaj, v temi

se vračamo na parkirišče, gremo čez neko skoraj prazno
cesto. Reka, ki gre čez vse mesto, se z lesketom gladine

dotika naših ramen kot bleščeč, zmečkan papir, ko na vrhu
fantomskih oddajnikov lebdijo le zvezde in visoke luči.

Franci Novak